V želji po višjem nivoju znanja, pa naj gre za dvig ocen na pozitivne, ali pa za doseganje statusa zlatega maturanta, sesrednješolci pogosto odločajo za dodatno učno pomoč. Delo z inštruktorjem postaja stalnica, a ker je lahko tudi drago, so vse bolj priljubljene tudi skupinske inštrukcije. Kdaj so primerne in kakšne morajo biti, da so učinkovite?

Skupinske inštrukcije niso za vsakogar!

Skupinske inštrukcije potekajo v zelo majhnih skupinah, tudi zgolj po dva ali po tri. Namenjene so skupinam, pri katerih je nivo znanja približno enak, prav tako pa izhajajo težave ali želja po poglobitvi znanja iz istega področja. Zelo pogosto se zanje odloči skupinica sošolcev ali sošolk, ki se med seboj že poznajo, prav tako pa se lahko v skupino združijo tudi dijaki istih letnikov z različnih šol.

Delo ni individualno, poteka po po individualnih principih. Skupinske inštrukcije še vedno omogočajo, da se inštruktor posveti vsakemu dijaku posebej pri specifični težavi, a razlaga in reševanje te težave sta koristni za skupino kot celoto. Prav tako skupinske inštrukcije predvidevajo nekaj samostojnega in nekaj skupinskega dela, kar je za marsikaterega dijaka dodatna motivacija – več glav resnično več ve in s skupnimi močmi je vsaka težava manjša.

Skupinske inštrukcije na začetku niso za tiste, ki imajo v znanju res velik primanjkljaj oziroma pri njih brez popolnoma individualnega dela z inštruktorjem ne gre. Prav tako pa niso primerne za tiste, ki so v primerjavi s sošolci na precej višjem nivoju in si želijo vedeti ter znati več, kot šola sploh zahteva. Pri njih bi drugi udeleženci precej težko sledili.

So skupinske inštrukcije torej lahko enako učinkovite kot delo »ena na ena«? Vsekakor! Razlaga s praktičnimi primeri je tudi tu osnova za uporabo znanja v praksi, na šolskih testih in tudi pri maturi. Osvajanje znanja hkrati z vrstniki pa je motivacija, zaradi katere dijaki hitro osvojijo tudi tisti predmet, ki jim sicer ni najbolj pri srcu.