Pomembno je, da kandidat za izobraževanje pravočasno odda svojo vlogo za študijski dopust, saj predstojniki, lastniki in kadroviki odobravajo zadeve v skladu s tradicionalnim »administrativnim ritmom« in običajno niso pripravljeni hiteti s svojo odločitvijo samo zato, ker se izobraževanje »že začenja«. V takih primerih se zlasti v bolj birokratskih državah (Avstrija, Nemčija, Švica) nemalokrat zgodi, da zadevo (ki bi jo sicer potrdili) brezkompromisno zavrnejo. Po vsej Nemčiji pa tudi v drugih državah EU ponujajo podjetja (inštitucije, zavodi in organizacije) svojim zaposlenim brezplačno interno izobraževanje ob delu oziroma med delom (z lastnimi ali zunanjimi strokovnjaki in predavatelji) v okviru rednega (ali dodatnega, podaljšanega) delovnega časa. Udeležbo na tovrstnem izpopolnjevanju, ki je pogosto obvezna, pa morajo prav tako odobriti in potrditi predstojniki (vodje sektorja, oddelka, službe). Dodatno izobraževanje lahko plačajo država (ministrstvo za delo, šolstvo, znanost in tehnologijo), zavodi za zaposlovanje, javne izobraževalne ustanove ali podjetja sama. Stroške pomembnih, dragih, zahtevnih in dolgotrajnih izobraževanj podjetja v primeru predčasne prekinitve delovnega razmerja (na pobudo zaposlenega) običajno od udeleženca izterjajo.

Zdravljenje in preventiva. To področje praviloma ureja zakonodaja na državni (nacionalni ravni). V Nemčiji zvezna regulacija omogoča pravico do zdraviliškega zdravljenja zaposlenim in pripravnikom. V ta namen si zaposleni lahko praviloma vsake tri leta omisli štiri tedne dodatnega, izrednega dopusta, seveda če mu bivanje v zdravilišču svetuje in tudi predpiše zdravnik. Izredni dopust zaradi zdraviliškega zdravljenja pa je lahko tudi pogostejši in daljši, če je strokovno utemeljen in uradno potrjen. Večino stroškov iz tega naslova nosijo zdravstvene zavarovalnice, inštitucije pokojninskega in invalidskega ter nezgodnega, lahko tudi življenjskega zavarovanja. Obenem je v večini držav potrebna tudi participacija iz žepa uporabnika, v določenih podjetjih pa k stroškom prispevajo tudi delodajalci in lastniki.

Na dopust za leto ali dve

Kaj pa tako imenovani sabbathical, daljši dopust, ki traja več mesecev, leto ali dve (redkeje več) in pogosto pomeni prekinitev kariere, pri čemer se delavec po premoru lahko vrne v delovno organizacijo? Daljšo odsotnost z dela si zaposleni običajno zaželijo zaradi nadaljevanja in dokončanja študija, preusmeritve, dopolnitve ali spremembe kariere, poučnega ali turističnega potovanja, spremljanja zakonca v drug kraj ali državo ipd. Opisanega sabbathicala izrecno ne prepoveduje nobena sodobna zakonodaja. Praviloma ga vse dopuščajo, najbolj liberalne in razumevajoče glede njega pa so skandinavske države, prav tako ZDA in Kanada, medtem ko so dokaj neugodne razmere na Japonskem, kjer si ljudje ne upajo privoščiti niti celega rednega letnega dopusta ali bolniške odsotnosti. Podrobno urejanje dolgotrajnejše, izredne odsotnosti se od države do države, predvsem pa od podjetja do podjetja razlikuje. Je kandidat za sabbathical dovolj enkraten in ekskluziven, da se ga splača čakati, dopuščajo to posli ali pa je manjkajočega delavca najbolje za vedno nadomestiti z novim? Od naštetih, z delom in poslom povezanih dejstev so odvisne tudi možnosti za odobritev in uresničitev daljše odsotnosti ter pogoji, povezani z »zaposlitvijo v mirovanju«, denarna nadomestila, olajšave, bonitete ipd. O daljših odsotnostih se za to pristojni odločajo v vsakem primeru posebej.